Alkimija, umetnost preoblikovanja ali kjer se srečata znanost in spiritualnost.

​

Alkimija (arabsko al-kimia - umetnost preoblikovanja) je bila v srednjem veku eksperimentiranje s primitivnim kemijskim znanjem in tehnologijo ter hkrati vrsta filozofije, katere namen je bil odkriti najvišjo modrost in nesmrtnost.

Sama zgodovina alkimije sega v stari Egipt, kjer so znali pridobivati kovine iz rud, pripravljali strupe in zdravila iz rastlin, ponarejali drage kamne in izdelovali umetna barvila. Alkimija je bila prakticirana tudi v antični Grčiji, Rimskem imperiju, Indiji, Kitajski, Japonski, Koreji in Perziji, kjer naj bi po nekaterih podatkih nastale temeljne ideje alkimije.[1]

Njihovo znanje so prevzeli Arabci, ki so ga nato razširili po Evropi. Evropejci so uporabljali alkimijo za iskanje kamna modrosti in eliksir življenja. V začetku 18. stoletja je alkimija postala zastarela, njeno mesto pa je prevzela kemija.

S praktičnega vidika je alkimija omogočila razvoj osnov anorganske kemije, še posebej postopkov, opreme ter analize in uporabe različnih snovi

​

Bistva alkimije

​
Alkimiste je v bistvu zanimal lasten duhovni napredek, pa tudi kemija. Verjeli so, da se z različnimi tehnološkimi postopki (taljenje, kovanje, …) in drugimi tajnimi ter umetelnimi postopki lahko spremeni navadno kovino v zlato, hkrati pa se ob tem sam alkimist spreobrne v »zlato« stanje duhovne izpopolnjenosti. Vsaka kemična sprememba na materialu se tako odraža na alkimistovi osebnosti. V zvezi s tem je pomembno poudariti, da se je bilo alkimijo kot umetnost možno naučiti, vendar jo je bilo nemogoče poučevati: vajenec je moral sam odkriti skrivnosti, kljub pomoči učiteljev.

​

Solve et coagula

​

Osnovno načelo v alkimiji je bilo, da se lahko kovino ali kakšno drugo snov (tudi duha) povrne v pramaterijo, tako da se ji odstrani vse značilnosti. Šele potem se lahko zgradi novo snov (se jo obudi) oz. se ji dodaja želene lastnosti, dokler ne postane kamen modrosti. Vsa umetnost je bila povzeta v enem vodilnem stavku (načelu) razbij in sestavi (latinsko solve et coagula). Po enakem načelu se alkimijo lahko imenuje tudi »spagirična« umetnost (iz grške besede, ki pomeni trgati in spajati).

​

Pomen kovin
 

Alkimisti niso ločevali med živo ter neživo naravo in so imeli tudi kovino za nekaj živega. Vladalo je prepričanje, da se lahko z obvladovanjem skrivnosti kovin razume in obvlada tudi človeško naravo. Vse kovine naj bi bile sestavljene iz živega srebra in žvepla, pri čemer je treba upoštevati, da so vsi pomembnejši alkimijski elementi bolj filozofske vrste: živo srebro, ki ga najdemo v naravi, je tako le približek idealnemu bistvu tega elementa, imenovanem merkurij modrih.

​

vir: Wikipedia